Izzivi uvajanja DPP: kaj sledi?

Digitalni potni list izdelka je videti kot rešitev, ki bo spremenila delo v industriji, saj izboljšuje sledljivost, preglednost in trajnostnost izdelkov. Ko poslušate pogovore o uvajanju DPP, hitro dobite vtis, da je tehnologija čarobna palica, ki sama reši vse težave.

Skenirate kodo in to je to: planet je rešen, gospodarstvo krožno, potrošniki zadovoljni. Za tiste, ki morajo te sisteme dejansko zgraditi, pa je resničnost precej bolj zapletena. Podobno je, kot bi sestavljali ogromno sestavljanko, medtem ko se koščki premikajo, slika pa spreminja.

Uvajanje DPP je največja sprememba v upravljanju podatkov o izdelkih, odkar obstaja črtna koda. Kot pri vsaki veliki spremembi so odpori in ovire resni. Tu so glavni zidovi, v katere industrija danes trči, in kaj bi lahko sledilo:

Babilonski stolp podatkov

Največji tehnični izziv pri uvajanju DPP je pomanjkanje globalnih standardov. Udeleženci v dobavnih verigah danes delajo v različnih programskih sistemih, ki se med seboj težko „pogovarjajo“.

Tovarna tekstila v Turčiji na primer uporablja en sistem, logistično podjetje v Nemčiji drugega, trgovec v Sloveniji pa tretjega.

Vprašanje je, kako doseči, da bodo ti sistemi komunicirali med seboj. Če se standardi (na primer standardi GS1) ne bodo uveljavili globalno, se DPP lahko sprevrže v zmešnjavo nezdružljivih datotek, ki jih ni mogoče učinkovito povezati. To je resna ovira, ki upočasnjuje uvajanje DPP.

Rešitev:

Strah pred razkritjem „poslovnih skrivnosti“

Kljub številnim prednostim DPP se v mnogih podjetjih pojavlja korporativna paranoja. Tehnologija zahteva deljenje podatkov o sestavi izdelka in dobaviteljih, kar je za nekatere enako razkrivanju zaupnih podatkov. Veliko podjetij se na primer boji, da bi konkurenca izvedela, kje kupujejo surovine ali v kakšnih razmerjih jih uporabljajo.

Vprašanje je, kako kupcem zagotoviti preglednost, ne da bi razkrili poslovne skrivnosti, ki bi lahko škodile konkurenčnosti podjetja. Zaradi tega se podjetja morda ne bodo odločila za polno uvedbo DPP.

Rešitev:

Cena „vstopnice“ za mala in srednja podjetja

Za velike korporacije, kot sta Apple ali Nike, je uvedba DPP lahko le ena od postavk v letnem proračunu. Za mala in srednja podjetja pa so stroški programske opreme, senzorjev IoT ali celo samega vnosa podatkov lahko previsoki in postanejo finančno breme.

Težava je, da je DPP za mala podjetja, ki nimajo virov velikih korporacij, lahko predrag. Kljub morebitnim dolgoročnim koristim bi stroški uvedbe takšnega sistema lahko izrinili inovativne male proizvajalce.

Rešitev:

„Luknja“ v globalni dobavni verigi

Evropska unija lahko predpiše pravila za DPP, toda kako jih bo uveljavila, če so nekateri proizvajalci v regijah, kjer je digitalizacija šele na začetku? Če na primer dobavitelj sukanca v jugovzhodni Aziji ne more zagotoviti overjenih digitalnih podatkov, kako bo DPP izveden?

Težava je, da DPP zahteva, da imajo vsi udeleženci v proizvodnih verigah potrebno infrastrukturo, nima pa vsak dobavitelj virov zanjo.

Možne posledice:

Pravni labirint: kdo nosi odgovornost?

Če se izkaže, da so podatki v digitalnem potnem listu izdelka netočni in povzročijo napačno recikliranje ali celo nesrečo v obratu za predelavo odpadkov, se zastavi vprašanje:

Kdo nosi odgovornost?

Tehnologijo je mogoče zlorabiti ali pa vsebuje netočne podatke, kar ima lahko resne posledice.

Težava je, da lahko pomanjkanje jasnega pravnega okvira za odgovornost za digitalne podatke zavre pripravljenost za inovacije in uvajanje DPP.

Kaj sledi:

Pot do leta 2030

Kljub tem resnim izzivom je smer jasna: DPP ni projekt, ki bi ga bilo mogoče ustaviti. V prihodnjih letih bomo videli pilotne projekte v strateških sektorjih, kot so baterije, elektronika in tekstil.

Podjetja se bodo morala prilagoditi odprtim standardom in rešitvam, ki delujejo za vse udeležence globalne dobavne verige. Pričakujete lahko rast podjetij RegTech, ki bodo podjetjem pomagala upravljati digitalne potne liste.

Razvijal se bo tudi vmesnik za potrošnike: namesto kod QR bi lahko prišle novosti, kot je obogatena resničnost (AR), v kateri bodo potrošniki v realnem času videli „zeleno oceno“ izdelka.

Zaključek

Izzivi uvajanja DPP so resnični, vendar ne nepremostljivi. Tehnologija lahko spremeni delo v industriji in upravljanje dobavnih verig ter odpre nove priložnosti za inovacije in trajnostni razvoj. Odločilno je premagati ovire in zgraditi infrastrukturo zaupanja, v kateri imajo podatki o izdelkih temeljno vlogo za trajnostno prihodnost.